“Espone le cose sue partite a tutti per indurli alla meraviglia dell’arte sua”: misli o partiturah polifone glasbe v Italiji do Molinarove izdaje Gesualdovih madrigalov (1613)

The article summarizes the state of research on early Italian scores up to 1615, developing the hypothesis of a specific connection between two eminent lutenists, Carlo Gesualdo and Simone Molinaro. The latter published in 1613 in score the six books of Gesualdo’s Madrigals and two years later his own (only recently discovered) Madrigali a cinque voci con partitura. Lute tablature could be considered a kind of score in which the vertical alignment of the polyphonic lines is fundamental not only when transcribing vocal music but also in composing for the instrument.Prispevek povzema dosedanje raziskave zgodnjih italijanskih partitur do leta 1615. Ob tem je podana hipoteza o posebni povezavi med dvema eminentnima lutnjistoma, Carlom Gesualdom in Simonejem Molinarom. Slednji je leta 1613 v partiturnem zapisu izdal šest knjig Gesualdovih madrigalov in dve leti kasneje še (nedavno odkrito) lastno zbirko z naslovom Madrigali a cinque voci con partitura. Lutenjsko tabulaturo bi lahko smatrali kot neke vrste partituro, kjer je vertikalna poravnava polifonih linij temeljnega pomena ne samo pri transkribiranju vokalne glasbe, temveč tudi pri skladanju za instrument